Fernand Braudel Center, Binghamton University
http://fbc.binghamton.edu/commentr.htm
Kommentaiji 149, Nov. 15, 2004
George W. Bush je
bil še enkrat izvoljen za predsednika Združenih držav in hkrati si je še okrepil
podporo v obeh domovih Kongresa. Kaj se bo zgodilo zdaj – v Združenih državah,
na svetu? Analizo moramo zaceti z oceno Busha, ki je dalec najbolj desnicarski
predsednik, kar so jih imele ZDA od velike gospodarske krize. Je tudi najbolj
agresivno reakcionaren predsednik v zgodovini Združenih držav. Izraz
»reakcionaren« rabim v njegovem klasicnem politicnem pomenu, za nekoga, ki hoce
obrniti politicno uro nazaj.
Bush je že v
svojem prvem mandatu pokazal, da ne namerava sklepati kompromisov in da v svojih
programskih prizadevanjih ne bo zmeren. Svoje cilje najraje uresnicuje kar z
buldožerjem, tako da povozi opozicijske sile in celo šibke pripadnike lastnega
tabora. O svoji ponovni izvolitvi je že rekel, da je zaslužil politicni kapital
in da ga namerava zdaj porabiti.
V republikanski
stranki podpirajo Busha tri razlicne skupine: kršcanska desnica, velike
korporacije in militaristi. Vse tri so zdaj zelo živahne in pritiskajo na
Busha, naj uveljavlja njihove interese. Vendar pa so njihove prioritete zelo razlicne
in vsaka izmed treh skupin podpira interese drugih dveh zgolj in edinole z
besedami.
Kršcansko desnico
skrbijo predvsem ameriška notranja vprašanja. Trenutno bruha ogenj in žveplo
zlasti na dve vprašanji: na gejevske poroke in splav. Gejevske poroke hocejo
onemogociti. Da bi jim to dokoncno uspelo, potrebujejo ustavni amandma. Poleg
tega hocejo doseci, da bi postal splav nezakonit, za kar bi moralo vrhovno
sodišce razveljaviti svojo odlocitev v primeru Roe proti Wadu.* To pa bi bilo mogoce samo, ce bi vrhovno sodišce
imenovalo nove sodnike, tako da bi bilo razmerje 5 proti 4 v korist
razveljavitve. V tem trenutku so trije sodniki pripravljeni glasovati v skladu
s to opcijo, toda eden od njih se bo upokojil. Bush mora torej imenovati tri
sodnike, ki si bodo prizadevali za iznicenje odlocitve v primeru Roe proti
Wadu.
To pa je šele zacetek programa kršcanske desnice. Hocejo
namrec odpraviti vso liberalizacijo življenjskih navad, ki je zaznamovala 20.
stoletje, ne le v Združenih državah, temvec tudi v Evropi in velikem delu
sveta. Ce bi jim v Združenih državah uspelo pri gejevskih porokah in splavu, bi
se lotili prepovedi kontracepcije, razglasili homoseksualno spolnost za
nezakonito, omejili ali celo prepovedali locitev, nekateri pa bi nastopili tudi
proti zaposlovanju žensk in nemara celo
proti ženski volilni pravici. Drugi del njihovega programa je, da bi zasukali cas
nazaj, kar zadeva rasizem, in spet vzpostavili Združene države kot državo, ki
jo družbeno in politicno obvladujejo beli protestanti. Zaceli bi s tem, da bi
odpravili vse afirmativne ukrepe, nadaljevali bi z vprašanji priseljevanja in
nato nemara z volilno pravico. To bi unicilo ves družbeni razvoj v Združenih
državah od zacetka 20. stoletja.
Seveda so to
namere najbolj skrajne skupine. Treba pa je tudi reci, da trenutno ta skrajna
skupina nadzoruje vecino politicnih struktur kršcanske desnice in igra zelo
pomembno vlogo v republikanski stranki. Njena politicna strategija je, poiskati
sodišca, ki bodo dovoljevala take spremembe zakonodaje, s tem da bo imenovala
ljudi, ki bodo zadosti mladi, da bodo zagotavljali institucionalizacijo teh
odlocitev in nato sprejetje take zakonodaje.
Ali lahko to
naredijo? Kršcanska desnica je gotovo v doslej najboljšem položaju, da bi lahko
dosegla imenovanje sodnikov, kakršni ji ustrezajo. Morda bi lahko dosegli celo
ustavni amandma, ceprav to zahteva dvetretjinsko vecino v senatu in še
potrditev v treh cetrtinah zveznih držav. To ne bo lahko, vendar pa nikakor ni
nemogoce, še zlasti, ce bo Bush s svojim vplivom podprl ta prizadevanja.
Samo po sebi se
razume, da bo ta boj politicen in da bo vznemiril manjšino t. i. zmernih
republikancev, ki je še vedno pomembna. Bush bo podprl kršcansko desnico, ce ne
bo ogrožala njegovih nacrtov na gospodarski fronti, ki so zanj in, seveda, za
njegove podpornike med velikimi poslovneži pomembnejši. Kaj hocejo ekonomski
konservativci? Tudi ti hocejo zasukati cas nazaj – pri davkih, pri okoljskih
predpisih, pri tožbah proti njim, pri stroških za zdravstvo. Pri davkih je stvar
preprosta: davcno breme hocejo prestaviti od bogatih na tiste, ki niso bogati.
Za ta cilj si prizadevajo na vec nacinov: zahtevajo zniževanje davkov za
najvišje kategorije davkoplacevalcev, odpravo davkov na dividende in tako
imenovane reforme socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Njihova neposredni
cilj je, uzakoniti najvecja znižanja davkov iz casa Busha starejšega in
s t. i. individualnimi racuni subvertirati program socialne varnosti. To bi
povzrocilo, da mlajši in premožnejši ljudje ne bi vec prispevali v sklad, iz
katerega zdaj placujejo pokojnine vsem. Naslednji cilj je nemara sploh odprava
zavarovanja (dosežek Rooseveltove administracije iz leta 1935) in nato še
dohodnine (to je leta 1913 legaliziral ustavni amandma). Državno blagajno bi
potem bodisi polnil davek, obracunan po enotni stopnji, bodisi državni davek na
prodajo; oba bi bila zelo regresivna.
Na okoljski
fronti se bodo pri odlocitvah v glavnem držali Bushevega programa, ceprav bodo
še vedno poskušali skozi zakonodajo spraviti naftovod na Aljaski. Pri tem racunajo,
da jih spremenjena sodišca ne bodo ustavljala. Podobno je z njihovimi
prizadevanji, da bi omejili t. i. razredne tožbe, ki silijo velike podjetnike,
da odgovarjajo za svoja zlocinska dejanja. Tu bo poskušal Bush uveljaviti »reformo
denarnega kaznovanja« (Tort Reform) in omejiti obseg denarne kazni, ki jo lahko
izrece sodišce. Seveda Bush ne bo storil nicesar, da bi omejil nedostojno
visoke dobicke farmacevtskih družb, ceprav obenem poskuša uveljaviti t. i.
reformo zdravstvenega varstvaki bo v resnici zmanjšala realne koristi bolnikov.
Tudi boj za to bo
politicen. Busheve administracije ne bodo ovirali predvsem demokrati, temvec
bolj sofisticirane plasti kapitalistov, ki se dandanes bojijo padca vrednosti
dolarja in strahovitega vladnega dolga, ki skokovito narašca; iz obojega se
lahko izcimi katastrofa na borzi. Nekateri med njimi že govorijo, da bo morala
ameriška vlada, ce se bodo te spremembe še nadaljevale, zmanjšati stroške.
Kratkorocno pa jih lahko opazno zmanjša samo pri vojaškem proracunu, kar nas
vodi k Bushevi tretji podporni skupini, k militaristom (z neokonservativci
vred).
Militaristi se hocejo
vrniti v ne tako davne dni, ko so bile Združene države nedvomno svetovni
hegemon, ko so lahko povsod, ali skoraj povsod, narekovale, kaj naj se zgodi.
Ta skupina je imela glavni položaj v prvi Bushevi administraciji in vprašanje
je, ali ga lahko obdrži tudi v drugi. Jasno je, da se iraška vojna ni koncala
tako, kot so militaristi in neokonservativci upali in napovedovali. Doma pa
nimajo težav samo s protivojnim gibanjem, temvec tudi s konservativnimi in
sredinskimi silami, ki obžalujejo, da je invazija tako veliko financno breme.
Jasno je tudi, da so same oborožene sile – ki sicer vedno rade dobijo denar za
svojo opremo – precej cemerne, ker so se spet zapletle v vojaških spopad, v
katerem ne bodo zlahka zmagale. Bojijo se negativnih posledic, ki bi jih umik
povzrocil samim oboroženim silam. Glavni poveljniki teh sil se spominjajo
Vietnama; takrat so bili vsi nižji castniki.
Zdi se, da bi
militaristicno naravnani civilisti radi na hitro planili še dlje – vdrli v
Iran, vdrli na Kubo. Toda to sta prizorišci, za kateri je najmanj verjetno, da
bo na njih Bushev program uspešen ali da ga bodo vsaj poskusili. Ne samo, da je
v svetu vse vec sovražnosti do ZDA kot »malopridne države« (Madžarska se je
odlocila, da bo umik svojih cet iz Iraka naznanila dan po ameriških volitvah),
zavlacevanje vojaških vrhov bo mocno podprla tudi volilna baza iz velikih
podjetij. Ta je prestrašena zaradi neprestanega financnega izcrpavanja, ki ga
povzroca vojna, saj zmanjšuje njihove možnosti, da bi izpeljali tiste ekonomske
spremembe, ki jih hocejo.
Od Busha lahko
pricakujemo, da bo šel z vso silo naprej. Pri tem pa tvega, da se bo spotaknil
ob razprtije v lastnem taboru, pa tudi ob hudo zadrego na svetovnem prizorišcu:
vedno vec držav bo namrec zahtevalo umik iz
Iraka. Sprico tega bi se lahko v ZDA razvilo zelo mocno protivojno
gibanje, ki bi oživilo levico, hkrati pa bi spet oživel izolacionizem, ki ima
historicni temelj tako na levici kot na desnici. Dolgorocno se torej torej
Bushevemu programu v svetovnem sistemu slabo piše. V tem trenutku pa se mu kar
dobro piše pri internih vprašanjih v Združenih državah. Nemara bomo res dobili
pravni sistem, ki bo zasukal družbeno življenje nazaj v preteklost. In ce bo
tako, se bo nemara polarizacija politicnega življenja, o kateri vsi govorijo,
stopnjevala v resen notranji konflikt. Združene države so véliki poraženec
volitev 2004; svet bo nemara njihov zmagovalec.
© Immanuel
Wallerstein. Vse pravice pridrzane. Besedilo je dovoljeno sneti z mreze,
elektronsko posredovati naprej, posiljati po elektronski posti in ga naloziti
na nekomercialne internetne strani; esej mora biti reproduciran v celoti;
opomba o avtorskih pravicah mora biti vidna. Ce hocete besedilo prevesti,
objaviti v tiskani ali kaksni drugi obliki – tudi na komercialnih internetnih
straneh in samo v odlomkih – se obrnite na avtorja immanuel.wallerstein@yale.edu,
faks: 1-607-777-4315.
Ti komentarji, ki so objavljeni dvakrat mesecno, reflektirajo sodobno svetovno prizorisce, kakrsno je videti iz daljnorocnejse perspektive, ne iz vrocih casopisnih naslovov.
_____
Email this Commentary to a colleague
______________________________________________
Go to List of Commentaries
*Zadeva Roe proti Wadeu se je zacela leta 1970, ko je noseca, neporocena ženska, ki je zaradi zašcite svoje anonimnosti dobila fiktivno ime Jane Roe, vložila tožbo proti okrožnemu javnemu tožilcu teksaškega okrožja Dallas, Henryju Wadu. V tožbi je zahtevala, da zakonsko odredbo države Teksas, ki je prepovedovala splav, razglasijo za neustavno. Leta 1973 je vrhovno sodišce res razglasilo to odredbo za neustavno, ker je kršila ustavno pravico do zasebnosti. Sodniki so potrdili, da razsodba omogoca tudi odlocitev ženske o tem, ali bo svojo nosecnost prekinila ali ne, ceprav ta pravica ni absolutna. Razsodba v primeru Roe proti Wadu je onemogocila, da bi v ameriških zveznih državah uveljavili zakone, ki prepovedujejo splav.